Spoznali smo sosede bobre

Dve zelo mladi koloniji bobrov tako po stažu kot po povprečni starosti njunih članov sta se spoznali med sabo. Ker je prav, da vemo, kdo so še bobri, ki prebivajo v naši bližini, saj nikoli ne veš, kdaj bo tvoja kolonija rabila pomoč. In zagotovo ti bo najbolje znal pomagati prav bober, ki pozna težave našega bobrovskega sveta. In še pomembneje, zdelo se nam je prav, da si širimo svoja obzorja tudi s spoznavanjem drugačnih bobrovskih navad, ob tem pa postajamo med seboj prijatelji.

Srečali smo se nikjer drugje kot v kultnem ljubljanskem parku, v Tivoliju. A-a, pa ne na igrišču. Vsaj ne na tistem na katerega se vsi najprej spomnimo. Bobri imamo raje pristen stik z naravo in v svojih šapicah radi prenašamo raznorazne hlode in veje. Preganjali smo se gor in dol po travniku in tekmovali s časom ter med sabo. Kdo hitreje zgradi večji jez, kdo hitreje napiše bobrovo molitev, kdo hitreje sestavi sestavljanko, kdo hitreje poje banane, kdo si hitreje zamenja med seboj kape in rokavice, kdo hitreje preriše risbo. In koga manj zebe in kdo je lahko bolj glasen. Vse to. In vsi smo bili dobri. Saj tako vendar pravi naš zakon Bober je dober. Dober v raznoraznih spretnostih, predvsem pa dober v svojem srčku.

Trden jez!

P.S. Glodavskih prijateljic veveric ni videl nihče.