Skupno srečanje VV ljubljanske džungle

~ A imaš dovolj rokavov pod bundo? ~ Ja, mami. ~ Pajkice pod hlačami? ~ Ja. ~ Dvoje nogavice? ~ Ja, no. ~ Termovko s čajem? ~ Tudi. ~ Kapo, šal, rokavice? ~ Ja. ~ Zamudil boš. ~ Saj že grem!

Predvidevam, da je taka ali podobna vprašanja slišal marsikateri ljubljanski volčič ali volkuljica, saj je bilo na nedeljsko jutro, ko so bili vsi volčiči ljubljanske džungle ob 10.00 uri dogovorjeni v Štepanjskem naselju, res mrzlo. Po zboru vseh udeležencev smo najprej zmolili volčičjo molitev in Bogu izročili dan, ki je bil pred nami, nato pa preverili »Kdo se boji Širkana« in se s tekom vsaj malo ogreli. Za lažjo organizacijo je vsak dobil listek, na katerem je bil eden izmed likov iz Knjige o džungli (Akela, Kaja, Bagira, Balu, Mama Rakša …) ter nato poiskal ostale člane svoje gruče. Sledila je igra, pri kateri so volčiči reševali vprašanja, katerih številko so določili z metom kocke. Tako so prek različnih iger spoznali vse člane svoje skupine in njihove prostočasne aktivnosti, molili za bolne in osamljene, poiskali »Hatija 4« (beri: stegovodjo Ljubljane 4) … vmes pa se ustavljali tudi ob mizi, kjer jih je čakal čaj.

Za tem je sledilo kosilo (hot-dogi), ki smo ga pojedli v dvorani, nato pa smo se ponovno zbrali na igrišču. Srečali smo Mavglija, ki je očitno slabo spremljal vremensko napoved, saj je bil pri temperaturi precej pod ničlo zunaj v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi. Ker je šakal Tabaki napadel štepanjsko Akelo in grozil, da jo bo okužil s steklino, ji je Mavgli priskočil na pomoč in jo rešil iz Tabakijevih šap. Zato je ta napadel Mavglija in ga zbodel z injekcijo, zaradi česar je Mavgli zbolel za steklino. Pogumni volčiči so se odpravili na pot, da bi pridobili zdravilni napoj, še preden bi Mavgliju odbila zadnja ura. Vodila je preko Golovca in Ljubljanskega gradu, volčiči pa so na poti morali reševati različne naloge, ki jim jih je pripravil Tabaki. Premagali so poligon, razgibali svoje možgane z igrami spomina in na koncu s pomočjo lističev sestavili fotografijo, ki jo je iz kljuna izpustil Čil in jih je vodila do Prešernovega trga. Po vsaki opravljeni nalogi jim je Tabaki priskrbel del zdravila za Mavglija, ki pa ga je moral popiti v točno določenem zaporedju (po Tabakijevih podatkih bi mu sicer eksplodiral želodec). Mavgli je na srečo dobil zdravilo, še preden bi umrl zaradi stekline, zato so si volčiči lahko oddahnili. Sledila je maša v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju, ki smo se je udeležili skupaj s skavti drugih vej. Volčiči so se kljub temu, da jih je bilo zelo veliko, spoznali med seboj, zaradi česar bodo prvi dnevi Emonade zagotovo prijetnejši.

(Dobronameren nasvet za Tabakija v prihodnje je, naj raje ne zoba češenj z ljubljanskimi volčiči!)

Piše: Kača Kaja, Lj 3